Spuščanje zmaja na pacifiški obali Oregona

by

Po Zahodni Ameriki sva potovala že tretjič, toda prečudovite naravne lepote so naju vedno znova vabile nazaj. Še toliko vsega je bilo za odkriti…Tokrat sva potovala v družbi najinih dveh malčkov – radovedne 4,5 letnice in navihanega 15 mesečnika in na vrsti je bili tudi sanjski Oregon.Ko smo se približevali pacifiški obali, je postajala narava okoli nas vedno bolj močvirnata. Voda, reke, visoke trave, v daljavi črede jelenov in košut, na vejicah grmičevja pa živo-pisani ptiči, ki so lepo prepevali. Peljali smo se še naprej in še vedno ne duha ne sluha o kakšnem morju ali plaži. Obdajal nas je vedno bolj temno zelen gozd, z napol porušenimi debli v močvirnati travi, v vodi pa same polomljene veje, polne mahu in na tisoče lokvanjev.

Toda želeli smo si videti morje. In ko ga enkrat zagledaš, obalna cesta ne zavije več stran in razgledi s ceste so prelepi. Pacifiška obala Oregona je preprosto čudovita: pogledi na neskončne peščene plaže, pisane svetilnike na rtih, nešteto porušenih debel v divjih delih zalivov in čudovite osamele skale. Divja narava, ki je dostopna vsakomur, samo ustaviti se je treba in uživati v lepotah, ki nam jih nudi.

Ker teče cesta čisto ob obali, ni čudno, da so nas ves čas spremljala prometna opozorila, da vstopamo v »Tsunami Zone«. Po potresu v Indoneziji je prišel močan tsunami vse do tu in nekatera mesteca so bila močno uničena. Domačini tega dogodka še niso pozabili in čeprav so se nam turistom te opozorilne table zdele prav smešne, jih jemljejo še kako resno.

Pacifiška obala Oregona je znana tudi po veliki razliki med plimo in oseko. Med turističnimi vodiči lahko za vsako plažo posebej dobiš tudi urnik plimovanja morja za vsak dan v letu posebej in tako lahko ugotoviš, kdaj je oseka glede na plimo največja. Takrat je najbolj primeren trenutek za obisk tako imenovanih plimskih bazenčkov »Tide Pools«, ki nastanejo ob obali. Oseka je velika tudi do 6-8 metrov, kar pomeni, da so za uro ali dve vidne tudi tiste morske živali in rastline, ki drugače živijo tudi 6-8 metrov globoko v morju. Mi smo si ogledali bazenčke na pravljični Cannon Beach, kjer bazenčki nastanejo okoli vseh mogočnih skal na obali. Videli smo morske ježke, alge in spužve vseh vrst in barv ter čudovite školjke in morske zvezde. Po skalah in kamnih moraš hoditi počasi in previdno, da pri hoji ne poškoduješ morskega življenja. Na vrhu najvišje skale Haystack Rock gnezdi na stotine ptičev, ki so veselo krožili okoli skale in nad našimi glavami.

Pacifiška obala pa je znana še po nečem: po močnem vetru, ki piha ves čas. Ampak veter sploh ni moteč, saj ga znajo Američani prav prijetno izkoristiti. Organizirajo namreč pisane »Kite Festivals«, tekmovanja v spuščanju zmajev. Zato smo tudi mi vikend preživeli na plaži Rockaway Beach, kjer je potekal tak festival. Sami smo že dan prej v velikem supermarketu kupili otroškega zmaja Strela McQueen, ker je bila naša punca pač nora na Carse. Še isti večer smo ga seveda že spuščali po obali. To je bilo posebno doživetje za vse nas. Saj je že res, da smo zmaja tudi doma že kdaj prej spuščali, toda tako dobro, konstantno in tako visoko kot tu pa ni letel še nikoli. Otroka sta uživala. Naša velika punca je sama tekala po obali z vrvico v roki in zmajem visoko v zraku, naš fantič, ki je komaj dobro shodil, pa je tekal po peščeni plaži in bežal pred nežnimi valovi morja. Plaža je res prijazna do otrok, saj je čisto ravna, brez skal, morje pa resnično nežno valovi.

Kot rečeno je bil naslednji dan festival zmajev in to kakšnih zmajev – vseh možnih velikosti in barv. Otroci so si lahko sami izdelali čisto svojega zmaja, potem pa je potekalo pravo tekmovanje v spuščanju zmajev. Vsak tekmovalec je ob glasbi izvedel svojo točko in akrobacije s svojim zmajem. Udeležencev, ki so se pripravljali na svojo točko, je bilo po celi plaži ogromno. In najbolj zanimive so bile ekipe dveh ali štirih tekmovalcev, ki so imele ob glasbi res pravo koreografijo. Njihovi zmaji so se prepletali sem in tja po zraku, vendar se prav neverjetno nikoli niso zapletli med sabo. Nekatere ekipe so res navdušile in prireditev je res paša za oči.

Cela obala je en sam peskovnik in raj za otroke, majhne in velike. Majhni uživajo z lopatkami v rokah, veliki pa na štirikolesnikih ali v vožnji z džipom prav do morja in nazaj. Tu je vse mogoče. Nekaj o tem neskončnem peskovniku sem napisala že tukaj.

Po prevoženih 300-tih kilometrih oregonske pacifiške obala, je bilo moje mnenje tako: manjka jim samo kakšnih 20 stopinj Celzija več, pa bi bile to najlepše in najbolj obljudene plaže na svetu. Mogoče še sreča, da je tu morje mrzlo, kajti tako zvečer na peščeni plaži, dolgi kilometre in ki ji ni videti konca, ni bilo skoraj nikogar. Tako sem doživela enega najlepših sončnih zahodov v svojem življenju. Živordeče barve, sonce se potaplja v neskončno morje in vse, kar se je slišalo, je bilo valovanje morja, šumenje vetra in petje ptic.Oregon we love dreamers. To je njihov slogan in glede na sanjsko naravo jim še kako verjamem…