Java: nora, a čudovita – potopis Indonezija 1. del

by bert

Še zadnje priprave in moje potovanje se je začelo. No ja, priprave… Tokrat se nisem trudil načrtovati celotnega enomesečnega potovanja do dneva natančno. Imel sem le nekaj okvirnih datumov in destinacij, kaj hočem videti. Letalska karta je bila sestavljena tako, da sem priletel v glavno mesto Indonezije Jakarto, odletel pa z Balija. Torej se je osnovna pot začrtala kar sama – vodila me je čez celoten otok Java in naprej na Bali.

Odletel sem z letališča v Benetkah z družbo Emirates. Glede na to, da se družba že nekaj časa giblje v krogu najboljših letalskih družb na svetu (leta 2014 na 4. mestu, leta 2013 pa celo na 1.), sem pričakoval udoben šesturni polet do Dubaja in nato še osemurni polet do Jakarte. In moja pričakovanja so se seveda izpolnila – prijazno osebje, odlični prigrizki in jedi ter bogata zbirka multimedijskih vsebin na velikem ekranu pred menoj. Letenje torej sploh ni več dolgočasno. Je pa res, da bogate zbirke filmov nisem preveč dobro izkoristil, saj me nizke frekvence letalskih motorjev že kar tradicionalno uspavajo…

Otok Java in Bali. (vir: Google Earth)

Prihod na letališče Jakarta Soekarno-Hatta je bil nekoliko stresen. Iz mirnega spanca je bilo potrebno kar naenkrat v veliko zmedo za pridobitev 30-dnevne turistične vize. In ko sem nato končno ugotovil, kaj je potrebno storiti, zdaj svoje znanje predajam naprej: že na letalu dobite dva obrazca, ki ju morate izpolniti. Prvi je za pridobitev turistične vize, drugi pa za carinski postopek. Izpolniti morate obvezno oba, ob prihodu na letališče pa se najprej zglasite na okencu za plačilo vize, zatem pa se šele lahko postavite v vrsto za pridobitev le-te. Obrazec za carino oddate pri naslednjem preverjanju potnega lista.

Po daljšemu čakanju in nato uspešni pridobitvi 30-dnevne vize (35$ oz. 30€), sem zunaj letališča našel terminal za avtobuse prevoznika “Damri”. Kot pravi “backpacker” sem seveda uporabljal javni prevoz – poleg občutno nižjih cen na lokalnih prevoznih sredstvih tudi marsikaj vidiš… (Namig: terminal najdete tako, da ob izhodu iz letališča zavijete na levo in greste povsem do konca letališke zgradbe). Za prvi dve noči sem imel vnaprej rezervirano hotelsko sobo, da si malo ogledam glavno mesto in da v miru odspim “jet lag”.

Jakarta je drugo najbolj poseljeno urbano območje na svetu. V tej gromozanski prestolnici naj bi živelo okoli 30 milijonov ljudi – nič čudnega, saj je otok Java, na katerem Jakarta leži, najbolj gosto poseljen otok na svetu (na celotnem otoku živi kar 143 milijonov ljudi). Zame Jakarta ni bila nič kaj privlačna. Je standardno manj razvito azijsko mesto z norim prometom, gnečo, neurejenimi stavbami in pločniki, električno napeljavo po sto in enem kablu… Edino, kar sem si hotel ogledati je bil stolp neodvisnosti (Monumen Nasional), kjer se nahaja muzej, na vrhu 132m stolpa pa je razgledna ploščad – super točka za lažjo predstavo o velikosti mesta. (Namig: stolp se nahaja v središču trga Merdeka, vstopnina za odraslo osebo pa je 1€).

Kje se mesto sploh konča?

Po dveh nočeh sem se z vlakom odpravil do naslednje destinacije, mesta Bandung, kjer sem si hotel ogledati geološki muzej, a je bil iz neznanih vzrokov zaprt. Nič zato, po dveh dneh okušanja raznovrstne hrane na lokalni tržnici in nakupovanja oblačil v “outlet” trgovinah sem šel z vlakom naprej v prijazno Yogyakarto. (Namig: karto za vlak je potrebno kupiti dan prej, priporočam “business class”, saj je še vedno poceni, a precej bolj prostoren). Yogyakarta je znana predvsem po dveh večjih templjih, Prambanan in Borobodur. Prvi je hindujski tempelj, zgrajen v 9. stoletju. Vmes je bil večkrat podrt zaradi potresov, vendar ga pridno obnavljajo (vsaj osrednji kompleks). Ob ogledu bodo vaš mir motili otroci, ki s turisti vadijo pogovore v angleščini in se hočejo slikat z vami… (Namig: Severno od glavnega kompleksa je Sewu temple, kjer ni nobenega turista, a vseeno čudovit tempelj in ogled v miru).

Hindujski tempelj Prambanan

Nujen je tudi ogled budističnega templja Borobodur, ki so ga prav tako zgradili v 9. stoletju. Kot zanimivost naj omenim, da je danes velika večina prebivalcev otoka Java muslimanov. Borobodur je največji budistični tempelj na svetu, okrašen pa je z več kot 2500 reliefnimi ploščami in s 504 kipi Bude. Mnogi ga obiščejo zgodaj zjutraj za popoln pogled z vrha templja na vulkan Merapi ob sončnem vzhodu.

(Namig: do obeh templjev se lahko pripeljete z javnim prevozom, ki je poceni in se vedno sprevrže v posebno, a povsem varno doživetje).

Budistični tempelj Borobodur

Minil je že en teden in bil je že skrajni čas, da pobegnem iz mestnega vrveža. V Yogyakarti sem rezerviral tridnevno turo na vulkana Bromo in Kawah Ijen (na vzhodu otoka Java), kar se je kasneje izkazalo za enega od vrhuncev mojega potovanja. Prvi dan nas je čakalo 13 ur divje vožnje v minibusu iz Yogye povsem do vznožja vulkanskega območja Bromo-Semeru. Ob 3h zjutraj so nas pred hotelom pričakala terenska vozila, s katerimi smo se odpeljali do razgledne točke opazovat najlepši sončni vzhod (vsaj po mojem mnenju).

Sončni vzhod ob pogledu na vulkansko območje Bromo-Semeru.

Zatem smo zlezli še na vrh najbolj aktivnega kraterja Bromo, od kjer se nam je odprl lep pogled na površje podobno Luninemu. Premraženi (nadmorska višina razgledne točke je 2770m) in neprespani smo se po zajtrku odpravili naprej proti ognjeniku Kawah Ijen. Spet nas je čakala dolga vožnja, tokrat po zelo slabih “asfaltiranih” cestah skozi džunglo. Prispemo do našega hotela v povsem drugačno vaško skupnost, kot smo je vajeni iz prejšnjih dni. Urejene hišice, vrtički, javna razsvetljava in igrišča nakazujejo na to, da je življenje v odmaknjenih vaseh precej bolj kakovostno in umirjeno. Po večernem dremanju smo se ob 1h zjutraj skobacali v minibus, ki nas je popeljal pod vznožje ognjenika Kawah Ijen. Z lučkami smo se podali na 1,5h dolgo pot na vrh kraterja in nato vanj, saj tam v modrem ognju “gorijo tla”. To je bil zame eden od vrhuncev mojega potovanja po Indoneziji. Iz tal namreč uhajajo goreči plini s primešanimi žveplovimi parami, ki dajo ognju modro barvo. Modri plameni, zvok uhajanja plina in pare, živorumeno žveplo vsepovsod, smrad po gnilih jajcih (zaradi žvepla) – vse to je v meni vzbudilo povsem drugačne občutke, kot sem jih bil do zdaj vajen. Zdelo se je, kot da sem na nekem planetu daleč stran v XY galaksiji…

Modro ogenj (“Blue fire”) na ognjeniku Kawah Ijen. Ja, ponoči je težko narediti lepo sliko…

Kawah Ijen ob zori. Kjer je dim, tam je tudi ogenj. Zadaj pa veliko (in zelo kislo) jezero.

Vsi tej občutki se razblinijo, ko se ob povratku proti minibusu srečaš z mnogimi rudarji, ki se preživljajo s tem, da prenašajo 50-100kg težke košare žvepla do najbližje ceste (1,5h normalne hoje). Tam pa to žveplo prodajo za smešno nizko ceno… Večji zaslužek jim prinese poziranje za sliko, kot pa žveplo.