Saona, raj z napakico – Dominikanska Republika, 1.del

Zaradi časovne razlike smo vstali zelo zgodaj, zunaj je bila še tema. Punta Cane, kamor smo prejšnji večer pristali, sploh nismo šli pogledat. Peljali smo se kar naprej do kraja Bayahibe, saj od tam plujejo čolni na Saono – sanjski otok, ki smo ga izbrali za naš prvi cilj na Dominikanski. Saona je rajski otok, ki ga obišče ogromno turistov, vendar skoraj vsi le za čez dan, kot del enodnevnega organiziranega izleta v hotelu.

Mi smo se odločili za drugačno varianto. Na Saoni smo našli eno in edino možnost prenočitve, v edini vasici na otoku, Mano Juan. Želeli smo tam prespati in uživati v raju tudi zvečer in zjutraj, ko gruče turistov otok zapustijo.

V Bayahibe smo kar hitro našli parkirišče, kjer lahko avto pustiš tudi za več kot en dan. Nobenega problema, na parkirišču se je hitro pojavil varnostnik, ki je obljubil, da avto čuva, seveda ob nekaj večji napitnini kot samo za redno parkirnino (mi smo plačali 300 DOP=5 EUR). Za prevoz na otok smo se dogovorili z lokalnim ribičem, ki vsako jutro na otok vozi delavce (cena za turiste uradno 15 USD/osebo, vendar smo se uspeli malce spogajati). Edina težave pri komunikaciji je jezik, saj nihče ne zna prav nič angleško, tako da je za potovanje zelo priporočljivo vsaj osnovno znanje španščine. Ker je najino znanje španščine bolj nič kot kaj, smo se sporazumevali bolj s kretnjami, risanjem stvari in številk pri pogajanju za ceno v pesek na plaži.

Plaža južno od mesta Bayahibe

Ob prihodu na Saona nas je na obali pričakal Fernando, upravljalec prenočišča, ki smo ga rezervirali. Z velikim veseljem nam je začel razlagali kaj in kako, pa smo omenili, da špansko ne znamo, je bil čisto šokiran in njegova reakcija je bila : »O mi Dio!« 🙂 Pa smo nekako preživeli dan in pol na Saoni tudi brez španščine.

glavna “ulica”, bela hiša desno je naš “hotel”

Res je, da je otok lep, plaža bela, peščena in polna sanjskih palm, toda otok je velik, ogromen in peš iz vasice Mano Juan ne moreš nikamor. Morje tu ni turkizno in tla v morju niso peščena. Upali smo na dobro snorklanje vendar med skalnatimi otočki v morju ni skorajda nič morskega življenja. Tudi znanih lepih velikih morskih zvezd v tem zalivu ni, tako da smo bili nad morjem kar malce razočarani. Sama vasica je luštna, z nekaj hiškami, stojnicami s spominki, ki zaživijo v tisti uri-dveh, ko zaliv napolnijo enourni turisti, potem pa spet mir in tišina, nikjer nikogar. Naša nastanitev je bilo nekaj korakov naprej in v tistem delu plaže smo bili resnično sami cel dan. Pod palmami pa smo vseeno odklopili cel svet. Ja, tudi interneta ni. Otroka sta gradila gradove v mivki, midva pa s cuba libre v roki sanjarila o vseh možnih in nemožnih odštekanih potovanjih, ki bi jih še lahko izpeljali v prihodnosti 🙂

poležavanje in igranje na “hotelski” plaži, nizka stavba levo je edina prenočitvena možnost na otoku.

Na otoku smo bili zvečer edini gostje. Ker na otoku ni restavracij, gostom v sklopu nočitve pripadata tudi večerja in zajtrk (za nas štiri: 65 EUR nočitev, 30 USD doplačila za polpenzion za 4 osebe). Mizo so nam postavili kar na plaži, pod palmami in jedli smo z razgledom na morje in sončni zahod. Romantika na polno. Na žalost se je s sončnim zahodom začela tudi največja mora, za katero nismo vedeli. Zvečer se na Saoni pojavi na milijone mušic, ki noro pikajo. Gostitelji so jih poskušali odganjati z dimom, vendar kaj dosti ni pomagalo. Oblečeni smo bili v dolge hlače in dolge rokave, ter uporabili repelente, pa tudi to ni rešilo situacije. Po večerji smo se sprehodili do centra vasice, kjer smo srečali nekaj domačinov. Zbirali so se v edinem baru v vasi, gledali televizijo, v ozadju pa so odmevali glasni ritmi merenge in salse. Lep občutek, ko otok doživiš domače in začutiš življenje, kot ga živijo domačini. Čisto drugače kot pa če bi ga obiskali le za eno uro s turistično ladjico… Ampak vse v življenju ima svojo ceno, svoje pluse in minuse, mi smo to spoznavanje otoka plačali s piki, ki so nas morili še cel teden za tem. Nič nevarnega, samo zelo nadležno. Za naslednjič vemo, da moramo imeti s sabo vedno tudi Fenistil, baje pomaga, vendar se ga žal v Dominikanski v lekarnah ni dalo dobiti.

jasno zvezdnato nebo na samotnem otoku

zajtrk na plaži

To je bil tudi razlog, da smo se zjutraj, po sicer sanjskem sprehodu ob zalivu v sončnem vzhodu, odločili, da na hitro zapustimo otok. Za prevoz smo se spet pogajali z lokalci, z risanjem številk po mivki. Želili smo se ustaviti še v zalivu morskih zvezd Piscina Natural, za katerega smo ugotovili, da sploh ni na Saoni temveč je del narodnega parka “Del Este” na celini južno od Bayahibe, torej na pol poti nazaj iz otoka. Uf, kakšne izhodiščne cene to postavljajo… Najprej so hoteli 100 USD na osebo. Noro. Se vidi, da imajo dnevno opravka s turisti, ki res plačujejo takšne cene. Mi smo se spogajali na 5.500 DOP = 94 EUR za vse 4, pa ko smo to ceno povedali Fernandu, je samo zmajal z glavo češ, kako veliko bomo plačali… Ja, pogajanja v Dominikanski niso lahka…

Sončni vzhod na otoku Saona

Potem pa razočaranje, o katerem se pisala že v prejšnjem članku.   Namesto lepega zaliva z morskimi zvezdami, smo naleteli na ladje, glasno glasbo in pijane turiste. Ja, so kraji in trenutki, ko glasni ritmi salse in kozarci alkohola res niso primerni… Tako smo morske zvezde videli samo na hitro, za kaj več pa želje v gruči turistov res ni bilo.

Prispeli smo na kopno, naš avto je bil še tam, vse v najlepšem redu. S čolna smo s sabo vzeli še eno potnico, starejšo gospo, ki je potrebovala prevoz do Santa Dominga, ki je bil ravno naš naslednji cilj. Ravno prav, da smo ji lahko pomagali. Več o Santo Domingu pa v naslednjem članku.