Petrin blog: Naga na železniški postaji – oziroma kako te potovanja naučijo, da se smejiš, ko si v godlji

Poznate tisti rek: “Ko ima hudič mlade, jih ima veliko”? – No, točno to se meni dogaja na potovanjih. Že tako ali tako si, ko potuješ, postavljen v nove situacije, v katerih spoznavaš sebe in ugotavljaš, kako se boš odzval ob nepredvidenih dogodkih. Navadno so to dogodki kot: v opičjem templju te napade opica in ukrade ruto; letalo zamuja in zato gredo k vragu tudi vse naslednje povezave, tisti hostel, v katerem si rezerviral svojo prvo noč v neznani deželi sploh ne obstaja … In se nekako znajdeš.

Lahko pa se ti na primer zgodi, da v Jakarti čakaš na vlak, in moraš na stranišče. V vrsti na “štrbunk” čakaš 15min, ko ugotoviš, da si seveda ob najbolj neprimernem trenutku dobila menstruacijo. Pa hitro nazaj, do ruzaka, vsi te gledajo, ko iščeš tampone, vložke, karkoli. Najdeš. Nazaj na stranišče. Spet 15min čakanja. Vse ženske zavite v burke, ti pa si tampone tlačiš nekam za gate, ker na tvojih hlačah ni žepov. Končno se prebiješ na stranišče. Treba se bo preobleči in za silo umiti z čistilnimi robčki. Ko slečena stojiš v stranišču in imaš v rokah vso svojo obleko, začne lavor z vodo poplavljati. Stojiš na allstarkah in se poskušaš umakniti vodi; in to tako nespretno, da z ritjo butneš v vrata, ki seveda niso trdno zaprta, vrata se odprejo na stežaj in ti z obleko v roki stojiš v stranišču. Naga. Vate zre vsaj 20 muslimank v burkah. Ti pa naga. Vrat ne moreš zapreti, ker imaš roke polne svojih oblek in jih ne moreš odložiti nikamor. Od takrat naprej, če kdo jamra, uporabljam frazo: “To sploh ni tako hudo. Predstavljaj si, da naga stojiš pred dvajsetimi muslimankami v burkah.”

V Maroku se nas je 7 vozilo v enem taksiju, skupaj s prtljago; in to kar 3 ure. Dobra stran tega je bila, da sem na prvem sedežu sedela skupaj z zelo luštnim fantom. Na prvo potovanje, na Kubo, smo se odpravile točno v času enega najhujših orkanov, ki je prizadel to državo – če se morda spomnite, ko je bila Havana poplavljena. Na Češkem sem se sprehajala po glavnem trgu, ko so ga začeli prazniti zaradi grožnje z bombo. Še en teden sem, raje kot z metrojem, v službo hodila peš. V Indoneziji se je druga ladja zaletela v našo in so jo “zagafali”, pa smo šli seveda naprej s to isto ladjo – vozili smo se še 3 ure. In še in še.

Te dogodivščine so me veliko naučile. Predvsem to, da je treba vedno na situacijo gledati z večih plati; in takrat, ko res več ne veš, kaj bi naredil, se usedeš in od srca nasmejiš godlji, v katero si se zapletel. Te situacije te največ naučijo – kako se ti odzivaš v krizi, kako se odzivajo ljudje, s katerimi potuješ in ali imaš eno najbolj pomembnih odlik – iznajdljivost. “There is always a way out.” Brez takih dogodivščin bi bilo vsako potovanje dolgočasno, predvsem pa enako potovanju nekoga drugega. In to bi uničilo čar, kajti vsak človek vsako državo, mesto ali ulico začuti povsem drugače. Verjetno sem jaz edina, ki sem stranišče na železniški postaji v Jakarti začutila gola.