Ana Jeran: »potovanja so v mojem genetskem materialu«

Ana Jeran je študentka prava (ki kmalu to ne bo več, saj je v zaključni fazi pisanja magistrske naloge!). Njena strast so od nekdaj bila potovanja in verjetno bodo tudi ostala. »S potovanji sem začela, ker je bilo to zapisano v mojem genetskem materialu, skoraj prepričana sem v to. Sprva sem raziskovala Evropo in njene lepote. Tako sem v svojih poznih najstniških letih spoznala, da smo si ljudje v osnovi dokaj podobni. Me je pa vedno gnalo ven iz Evrope; kakšno ”drugačno” življenje (ne)uživajo ljudje izven stare celine,« o svojih prvih izkušnjah pravi Ana.

Spominja se, da je že kot 16-letnica sanjala o obisku templjev Angkor Wat v Kambodži, o potovanju po južnoameriški celini, po ZDA ipd. Vendar je takrat mislila, da za to potrebuješ ogromno denarja – teza, katero je kasneje popolnoma ovrgla. »Tako sem se s kolegico Rebeko prvič odpravila iz Evrope s pomočjo AirFrance in njene ugodne ponudbe prevoza do oddaljene Paname. Ker sem bila navajena nizkocenovnih Easyjetov, Ryanairov, ipd. sem bila izredno presenečena, kaj vse lahko dobiš na letalu. Najbolj me je navdušila neomejena količina alkohola in tv zaslonček, ki mi je uspešno krajšal nekaj več kot 11-urni polet iz Pariza. Preden sem šla na letalo so se mi sicer porajala številna vprašanja; kam sploh grem, kako bo, kje bom spala, kakšni bodo ljudje, njihova hrana ipd. Malček me je stiskalo v srcu, tisti nelagoden občutek neznanega. Vedela pa sem, da imajo super rum ter odlično sadje, kar mi je bilo v uteho,« opisuje Ana svoj prvi daljši let in pripravo nanj. Na vsa vprašanja je seveda dobila odgovor – na skoraj 5-tedenskem popotovanju po mali srednjeameriški državi, ki je bil zares čudovito. To je bila zanjo prelomnica, saj kot pravi, od takrat dalje enostavno ne more več biti ravnodušna nad pojmom potovanje. Potovanje Ani predstavlja popolno svobodo, srečo, raziskovanje samega sebe, ljudi in narave, hrane ter najpomembnejše, predstavlja ji najboljšo šolo, ki jo je kadarkoli imela privilegij obiskati. »S Panamo se je začelo moje pohajkovanje v lastni režiji, brez načrtov ter na low-budget ravni po našem ljubem planetu v širšem obsegu. Velikokrat me ljudje vprašajo, kaj me žene iti nekam daleč, kjer je vse ”drugače”. Moj odgovor bo vedno isti: tam še nisem bila, zato želim raziskovati tamkajšnje naravne lepote in ume. Potovanje me dopolnjuje in z njim rastem,« pojasnjuje Ana. Vsako potovanje ima za njo svoje čare in ko razlaga o njih, ima prav o vsakem povedati nekaj dobrega.

   
»Panama mi predstavlja vse, kar pozitivnega lahko odneseš iz izkušnje. Domačini so nama nudili zastonj učne urice surfanja, prenočišča, oglede skritih in odročnih slapov. V vasici Santa Fe sva spoznali čudovito gospo Anais, ki naju je odpeljala v gore k njeni mami, kjer sva prespali. Imela je malo plantažo kave ter muco in prašička, oba z dvema različnima barvama očes. V San Blasu – karibskih otokih sva kampirali pri družinici plemena Kuna (avtohtono prebivalstvo), ponoči ob ognju pekli ribe z Italijani in s kolegom iz Avstralije raziskovali otočke (spoznali smo se v glavnem mestu, na kar je z malim čolničkom z družbo prišel na ravno najin otoček, kar je veliko naključje; namreč San Blas je sestavljen iz pribl. 400 malih otočkov). Neko noč sva na celini kampirali sredi ogromne jase s palmami, kamor je naslednje jutro prišel na konju gospodar, ker ga je enostavno zanimalo, kaj midve tam počneva. Naslednji trenutek pa sva zato jahali konja. Čisto drugačno izkušnjo imam iz čudovite Indije. Dežela, ki mi nikakor ne more dati miru. Vrnila sem se že dvakrat in še se bom. Vse te barve, vonjave (dobre in slabe), odlična hrana in nasmehi domačinov (Where you form madam? ) so nepreceljivi. Magična Indija, kamor se že zdaj veselim vrnitve. Ahh Ek foto! Ob njej in njenih doživetij se mi izriše ogromni nasmeh na obrazu. Prikažejo se mi čudovite slike iz Gokarninih plaž (Paradise beach), podivjane z party-ji obdane Goe, shanti shanti Hampija, out of this world Varanasija (z kurjenjem trupel), čarobnega Rajastan-a z rumeno-zlatimi puščavskimi podobami z njegovim odsevom v palačah (Jaisalmer), da o jugu in rečnimi rokavi obdanimi z zelenimi palmami in riževimi polji sploh ne govorim,« o svojih potovanjih s takim žarom govori Ana, da te prime, da bi kar takoj kupil karto in jo nekam pobrisal.

»Mislim, da bi vsi ljudje absolutno morali potovati, ker s tem vidiš, kako umetno zarisane so meje med ”našimi” in ”vašimi”. Gre za neformalno obliko izobraževanja, ki je meni dala veliko. Vendar smo si ljudje različni, tako tudi naše potrebe po raziskovanju in izstopanju iz balončka ugodja. Naj vsak počne tisto, kar mu paše, le da s tem ne poseže v dobrine tretjih. Sebe si ne predstavljam brez izkušenj iz tujine, brez vseh prijateljev iz skoraj vsakega končka sveta, brez čudovitih (in seveda tudi manj čudovitih) zgodb, ki bodo del mene celotno življenje. Brez teh izkušenj in poznanstev enostavno danes ne bi bila to kar sem, na kar sem izredno ponosna,« pravi Ana.

ANINA ZGODBA

Bom na kratko z vami delila izkušnjo iz Tajske, kjer smo z ruskim kolegom in Švedinjo štopali iz Bangkoka na otok slonov, Koh Chang. Na Tajskem se pravzaprav skoraj vsi prevažajo s poltovornjaki, zato nismo imeli težav. Hkrati pa Tajcem ni bilo jasno, zakaj štopamo. Velikokrat so mislili, da smo se zgubili in so nas želeli peljati na avtobusno postajo ali postajo za vlak. Uživali smo v vožnji z domačini, ker je izkušnja z njimi bolj direktna, za kar je potrebno vzajemno zaupanje. Vsakokrat te želijo pogostiti s kokakolo in štručko, da le ne bi bili lačni oz. žejni. Nek gospod, ki sicer ni znal dobro angleško, nas je pobral in je rekel, da gre le 3km naprej. Na kar se je odločil in nas peljal več kot 100km, s tem da smo se vmes ustavili še na plaži ter na ogledu budističnega templja. Švedinji je počila struna za kitaro, zato smo odšli tudi v glasbeno trgovino, kjer ji je kupil manjkajočo struno. Super prijazen Tajec z mlado družino je tipičen primer, kako so Tajci odprti in vedno pripravljeni pomagati. Dodal nas je seveda tudi na facebook-u, in še danes nas kdaj kontaktira. Nek drug gospod nas je celo povabil domov, kjer smo prespali ter doživeli čisto pravo tajsko rojstnodnevno zabavo.