Anja Jurkin: »Svobode ne dam za noben luksuz.«

by

Anja Jurkin, zdaj že zdravnica, pred tem pa študentka medicine z veliko strastjo do potovanj. Tokrat blog v obliki intervjuja, saj sta njena odkritost in način pripovedovanja tako simpatična, da sta prav nalezljiva.

DCIM100GOPRO

  1. Mogoče najbolj navadno vprašanje, a vedno zanimivi odgovor – zakaj potuješ?

Ker je zame osebno to najboljši občutek na svetu. Prezračiš možgane, za nekaj časa zapustiš svojo rutino, planiraš iz dneva v dan, ukvarjaš se s popolnoma drugačnimi stvarmi, kot doma. Potovanja so moj balzam za dušo.

  1. Potovanja so balzam za dušo – malo več mi povej o tem.

Potovanja mi predstavljajo umik od vsakdana – pa ne, ker bi bil slab, Slovenijo in življenje v njej iz dneva v dan bolj obožujem, domov se vedno rada vrnem. A tisti občutek, ko odkrivaš nekaj novega, spoznavaš nove ljudi in kulture, poskušaš novo hrano in živiš iz dneva v dan…To so stvari, ki me bogatijo.

PosvetuAnjaJurkin3

  1. Kaj vse si že obiskala?

Glede na to, da ob besedi ”potovanje” vsak pomisli na oddaljene tropske kraje, naj najprej naštejem nekaj Sloveniji bližnjih lokacij, ki so se mi vtisnile v spomin: Barcelona – definitivno eno mojih najljubših evropskih mest, tam sem bila dvakrat in število obiskov te prestolnice bom, upam, vsaj še podvojila – na tiste tri križe na vrhu Parka Guella poslušati zvok kitare, je pač nujno ponovno iti. Pot me je vodila tudi k španski sosedi, Portugalski, na ljubi Montmartre v Parizu, do prastare skrite knjižnice v Dublinu, ter do božičnega sejma na Covent Gardnu v Londonu. Potepala sem se po Toskani, se sprehodila po Karlovem mostu v Pragi, z barko plula po Dalmaciji, skoraj zamudila vlak v nori Budimpešti… Na vulkanu Etna sem se borila z vetrom, s prijateljico korakala po Grčiji, jedla pistacije na trgu v Ankari…
Za en mesec sem odletela na Kubo, kjer sem se z nahrbtnikom na rami selila od ene kubanske družine do druge. Ker me je takrtat latino duh zasvojil, sem se odločila obiskati tudi Panamo, od  tam me je pot vodila še čez Kostariko. V Mehiki sem združila prijetno s koristnim – med študijem medicine sem odšla na dodatno prakso v mehiško bolnišnico v Durango, živela pa sem pri mehiški družini, kar je bila ena bolj zanimivih izkušenj v življenju, ki je ne bom nikoli pozabila. Po praksi so se mi pridružili še moj fant in dve dobri prijateljici, prav tako popotniški duši; odlične quesadille je bilo pač nujno sprobati v več mehiških krajih in seveda v dobri družbi. So mi prijatelji govorili – ja Anja, kaj pa Azija? No, pa sem s prijateljico odletela v Kuala Lumpur v Malezijo, ki je bila zame spet popolnoma nekaj novega; za tem pa še na Indonezijski Bali in Lombok, kjer sem si ob pikantni hrani skoraj skurila jezik, ampak kljub temu maksimalno uživala in pridobila nepozabne spomine.

PosvetuAnjaJurkin4

  1. Kaj so najbolj pomembne stvari, ki si se jih naučila na potovanjih?

Predvsem sem se začela zavedati, kako smo majhni – kako je vsak človek le en delček celote. Noro je namreč poslušati zgodbe ljudi, ki jih spoznaš med potovanjem, ki živijo v istem času kot ti, a v čisto drugačnem svetu. Naučila sem se tudi odgovornosti, res je koristno oditi iz udobnega domačega okolja, z določenim budgetom; dober občutek je, ko vidiš, da se da. Pač en dan bolj malo ješ, da ti ostane za repelent (smeh).

PosvetuAnjaJurkin5

  1. Katero je bilo tvoje prvo in katero tvoje najljubše potovanje?

Kuba – moje prvo daljše in tudi najljubše potovanje. Takrat sem namreč prvič občutila čar odkrivanja nam zelo oddaljenih in drugačnih kultur. Na Kubi je bilo takrat še zelo težko priti do interneta, zato sem res odkopila preostali svet, socialna omrežja, vse. Popoln odklop. Oh, Kuba. Vesela sem, da sem jo še ujela v svoji pristni obliki – slišim, da se je od takrat že dosti spremenilo. Na Kubi vlada posebna energija, ljudje so res preprosti, muzika je odlična, vasice so pisane, hrana je vrhunska, način življenja pa preprost. Seveda doda vsemu temu poseben čar to, da lahko bivaš pri kubanskih družinah v ”casas particulares” in tako res spoznaš Kubo. Nikoli ne bom pozabila, kako nas je v Havani pričakala prva družina, stali so pri vhodnih vratih in po slovensko vzklikali ”Dobrodošli!”. Ha, pa še en plus: ko poveš, da prihajaš iz Slovenije, te ne gledajo butasto, kot marsikje drugod po svetu, ampak dobivaš odgovore, kot so ”O, živijo!”, ”Tito!”, ”Ljubljanica?” in podobne.

PosvetuAnjaJurkin2

  1. Kaj pa naprej? Kam boš odpotovala?

Trenutno sem okupirana z medicino in moram precej vnaprej planirati dopuste in potovanja (zato, študentje, izkoristite čar študijskega časa in obdobja, ko ni izpitov!). Vsekakor si želim videti še kaj Azije, predvsem me zanima Burma. Kar pa se tiče mojih ljubih latino držav – hja, kamorkoli! Tako da, Južna Amerika, se kmalu vidiva, upam.Misliš, da bi morali vsi ljudje potovati?

Ne, saj bo zmanjkalo samotnih zalivov in neobljudenih lokacij z edinstvenimi razgledi! Šalo na stran… vsakemu svoje, bi jaz rekla. Eni so raje doma, drugi grejo najdlje do Istre, spet tretji pa piti koktejle ob bazenu v hotel. Ne bom se pretvarjala, da tudi meni trenutno ne bi ustrezalo nekajdnevno razvajanje v luksuznem all inclusive hotelu, o, še kako bi mi! Je pa res, da takšen hotel v meni ne bo vzbudil občutkov tiste prave sreče, ki sem jo na primer čutila med bivanjem v kolibi na Senidupu, malem otočku (tako majhnem, da ga obhodiš v 5 minutah) na severu Paname.

Še zdaleč nisem videla dovolj sveta, da bi lahko pridigala, kako nujno se je podati v džunglo in spati na trdih tleh, da začneš ceniti življenje. Sem pa videla dovolj, da lahko trdim naslednje: potovanje v lastni režiji še zdaleč ni v  ”all inclusive” stilu, se pa človek takrat počuti bolj svobodnega, kot se kdajkoli bo. Svobode pa ne dam – za noben luksuz.

Sem Petra Znoj, diplomirana novinarka in takrat, ko ne raziskujem za medije, raziskujem nove kraje. Potovanja so od nekdaj del mojega življenja in ena mojih največjih ljubezni. Naučila so me, da je v življenju vedno najboljše početi tisto, v čemer uživaš.