Ana: »V ZDA bolj verjamejo vase«

Ana Vodišek je po duši plesalka, ki zelo rada potuje. Ples je njena strast in sedaj tudi njena služba, kar pomeni, da velikokrat potuje v ZDA. Preden se je odločila, da se bo v Miami odpravila na študentsko izmenjavo, je že obiskala New York in Los Angeles. Tudi po izmenjavi se vrača v ZDA med poletnimi počitnicami.

Odkar pomni si je želela študirati v tujini, najprej je bila njena želja London, potem pa je videla, da je to mogoče tudi v Ameriki, zato se je prijavila. “Cilj je bil nekaj angleško govorečega, da izkusim študij v drugem jeziku in pa seveda tudi življenje v drugem okolju,” pojasnjuje Ana. Najprej je odšla na dodiplomski študij v Miami, potem pa še na podiplomski študij v Oklahomo.

“Američani so zelo odprti ljudje in hitro sem sklenila tesna prijateljstva, ki jih nikoli ne bom pozabila. Imela sem res srečo s cimro, ki sem jo dobila in sva še danes, po petih letih, ostale v stikih. Z ostalimi pa se ujamem na vsake toliko, na srečo imamo sedaj socialna omrežja, kjer lažje ohranjaš kontakte in spremljaš, kaj se dogaja s prijatelji po svetu. V LA odhajam k Niki Kljun, ki je moja nekdanja trenerka in še vedno velika prijateljica, V Oklahomi pa smo bili bolj mednarodna družba, tako razmišljam o kakšnem izletu v Mehiko ali Kolumbijo, kjer imam nova znanstva,” opisuje Ana.

Najbolj všeč ji je bil način študija, ki je po njenih besedah veliko bolj praktičen kot naš, saj ne sloni toliko na teoriji, temveč bolj na lastnem razmišljanju. “Profesorji spoštujejo tvoje mnenje in te poslušajo, hkrati pa te malenkost usmerjajo, vendar v smer kamor te vleče. Ne počutiš se kot robot ali kot številka, z vsakim profesorjem imaš individualne konzultacije večkrat na leto, kjer skušajo ugotoviti, kaj bi rad počel v življenju in ti pomagajo najti pot, kako to uresničiti,” pravi Ana o tem, kako se ameriški način razlikuje od slovenskega.

Na vprašanje, kako se Američani razlikujejo od Slovencev in kaj je tam pogrešala, pa odgovarja: “Vsi vemo, da imajo Američani bolj hiter tempo življenja, in je pri njih vse drive in, to go, take away, ker nimajo časa se usesti in pojesti. Mogoče sem najbolj pogrešala nase sedenje na kavi in užitek, ki ga ta prinaša. Sicer si tudi Američani vzamejo veliko časa za prijatelje in družino, samo morda ne nujno v restavracijah ali na pijači, ampak gredo skupaj na fitnes ali v trgovino ali kaj podobnega. Nikoli nisem imela občutka, da bi bili egoistični in bi skrbeli samo za svojo rit. So tudi veliko bolj pripadni kot mi Slovenci, ne samo nacionalnost, to se vidi predvsem v športnih dogodkih, ko se vsi oblečejo v iste barve šole in navijajo na ves glas, tudi če ne marajo določenega športa. In ta duh je res nekaj posebnega za doživeti, to pogrešam pri nas.” Pravi, da imata tako ZDA kot Slovenija svoje prednosti in slabosti, na primer hrana je v Sloveniji neprimerljivo boljšega okusa. “Tudi več zgodovine imamo v Evropi in tako več kulture, tradicije, neke duše, bi lahko rekla. Boljši zdravstveni in socialni sistem. Je pa v Ameriki morda več te energije, da slediš svojim sanjam, da lahko dosežeš karkoli želiš, če se potrudiš, samo vztrajati moraš. Da verjameš vase,” opisuje Ana.

Ne razmišlja sicer o tem, da bi živela v tujini, včasih jo je tja veliko bolj vleklo, sedaj pa ko je veliko prepotovala, je spoznala, kako čudovita je Slovenija in da je s svojim življenjem tu zadovoljna. “Ampak če me bo pot kdaj zanesla čez mejo, se ne bom branila, ampak sprejela priložnost z odprtimi rokami,” zaključuje.

ANINA ZGODBA:

V Miamiju sem bila pri enem predmetu sošolka z njihovimi najbolj znanimi football playerji, torej igralci ameriškega nogometa, ki so bili slavni po vsem kampusu, saj so dobro zastopali njihovo univerzo. Na prvem predavanju smo se morali predstaviti in povedati kaj imamo radi in česa ne, in največji izmed teh igralcev je vstopil v učilnico prav takrat, ko sem jaz govorila, da ne maram ljudi, ki zamujajo. Vsi so zajeli zrak in padli v smeh, jaz pa sem se skoraj pogreznila pod mizo. Na koncu predavanja je prišel do mene in rekel: “Excuse me, miss…” Velik je bil za še eno mene in vse, kar sem lahko razmišljala je bilo, ne me pojest!!! In potem je s najbolj prikupnim glasom rekel: “Rad bi se opravičil, ker sem zamudil.” Še enkrat sem postala rdeča kot kuhan rak in potem sva se oba nasmejala. Ampak sem skozi semester spoznala, da so vsi te igralci, čeprav veliki kot omare, pravi srčki, ki obožujejo mamino kuho.