Petrin blog: Bacilofobija, strah pred lulanjem na tujih straniščih in potovanja

Na vlaku nimam nikoli oblečenih kratkih hlač, da se z nogami ne dotikam sedežev. Prav tako se na javnih prevozih ne dotikam nobenih robov – če se poleg mene usede nekdo, ki ima malo več kil in me potisne ob rob (ker tudi jaz nisem najbolj vitka), postanem panična. Preden lahko pojem hrano, ki mi jo je skuhala najbolj prijazna žena Indonezijca v kuhinji, kjer se sprehajajo kokoši, moram desetkrat vdihniti. Obvezna oprema v mojem nahrbtniku so razkužilo za roke in čistilni robčki.

Nekateri bi rekli, da imam blago obliko bacilofobije in ti ljudje bi imeli prav. Ne prenesem človeških izločkov, vključno s slinjenjem otroka po moji rami ali njegovega brisanja smrklja v rokav majice. Obleke, ki jih imam na letalu, vlaku ali avtobusu, zavijem v vrečko in jih ne oblečem, dokler jih ne operem. Grozno, kajne? Ste zavzdihnili, ker tudi vi poznate nekoga takega in vam gre blazno na živce?

V svoj zagovor naj povem, da mi gre počasi na bolje. Učim se dihati v takih situacijah; in čeprav še vedno ne oblečem oblek iz vlaka, dokler jih ne operem, vsaj ne doživim paničnega napada vsakič, ko me nekdo pritisne ob steno vlaka in se dotaknem okna. V Indoneziji sem se glede tega ogromno naučila. Ko smo živeli pri domačinu in je bila njegova kopalnica v resnici mešanica vrta, stranišča in štale, sem se ubogljivo “stuširala” v lavorju, kar pomeni, da sem stala v enem lavorju, iz drugega pa zajemala vodo in se polivala po telesu. Poleg tega je bilo temno in zares nisem mogla preveriti, kakšna je voda.

Druga stvar, ki mi predstavlja veliko težavo, je stranišče. Včasih niti lulati nisem mogla na javnih straniščih, saj me je tako motilo, da me lahko nekdo sliši. Potem si lahko predstavljate, kako je šlo z veliko potrebo. Ko smo šle s prijateljicami na morje, sem počakala, da so vse šle na plažo in šele takrat sem šla na stranišče. Včasih je trajalo več dni, da se je moje telo nehalo upirati in sem lahko šla.

Vse to me je blazno motilo, zato sem začela z majhnimi koraki spreminjati to zoprno situacijo. Najprej sem se poskušala skozi zaprta vrata pogovarjati z ljudmi, ko sem šla lulat. Trajalo je mesece, preden mi je uspelo. In sedaj se učim naprej. Počasi napredujem. Kot sem že rekla, nimam več paničnih napadov in ne traja več par dni, preden grem na stranišče.

Lahko si mislite, da sem razvajena in fina – ampak stvar je v tem, da si tega ne želim. Kajti prestara sem za vzbujanje pozornosti na tak način in zaradi tega samo trpim. Lahko ste tudi začudeni, kako je nekaj takega sploh mogoče, ampak verjemite mi, ogromno ljudi ima podobne težave. In ko potuješ, so te težave še bolj opazne, saj se zgodi, da po več dni ne srečaš urejene kopalnice. Ker se ti kopalnica ne zdi čista, ne moreš na stranišče. Ker ne moreš na stranišče, si napihnjen. Ker si napihnjen, si tečen. Tako da ta fobija ni nikakršen užitek.

Je pa res, da verjetno vsaj del tega izvira iz mojega otroštva – ja, priznam, bila sem razvajen otrok. Mami me je od majhnega opozarjala, naj si vedno umijem roke. Zgodilo se je, da sva se šli s prijateljico igrat na njivo (živim v okolici Ljubljane). Ona je bila oblečena v temne obleke, jaz pa v roza belo kombinacijo. Ona je prišla domov zapackana od nog do glave, jaz pa še vedno popolnoma čista. Spomnim se tudi, da se nisem želela dotikati ali pogovarjati z bratom, če je bil popackan s hrano. Prav tako nisem želela nositi stvari z gumbi, ker so – po besedah mene kot triletne deklice: “Gumbi umazani.”

Še ena stvar, pri kateri mi je potovanje pomagalo. Ko si na poti tri tedne, pač ne moreš biti popolnoma čist. Zato sama sebi govorim: “Prej, ko se boš s tem sprijaznila, lažje ti bo.”