Petrin blog: “Great minds think alike.” – “Veliki umi razmišljajo o enaki stvari.”

V življenju sem imela veliko prijateljev. Nekateri so bili ob meni kratek čas, na primer tisti, ki sem jih spoznala na Portugalskem ali na Češkem, nekateri so bili tu dlje časa, pa so se potem naše poti razšle, nekateri pa so ostali. Včasih sem mislila, da je pomembno, da imaš veliko prijateljev. Zdaj vem, da je pomembno, da imaš prave prijatelje, pa tudi, če so to le trije. Biti moj prijatelj je včasih zelo težko – to priznam. Zgodi se, da potrebujem svoj čas in se umaknem, takrat me ni mogoče dobiti ne na telefon, ne prek računalnika, ne osebno (ker se ne ve, kje sem). Rada imam svoje umirjeno življenje in če cel teden delam, si želim v nedeljo ob osmih zvečer prebrati dobro knjigo in iti spat. Zato imam svoje prijatelje, ki so še vedno ob meni kljub mojim muham in slabostim, zelo rada. Spoštujem jih, ker oni spoštujejo mene.

 Mislim, da je za prijateljstvo dobro, če imata vsaj kakšno skupno točko. In moji prijatelji (skoraj) vsi radi potujejo ali živijo v tujini. In kot meni, se tudi njim dogajajo zanimive in nenavadne stvari: kje na letališču pustiti kovček, ko ga ne želiš vzeti na letalo; kaj narediš, ko se ti na Filipinih med srfanjem izpahne koleno; prišel si na drug konec sveta, v ZDA in porabil zadnje dolarje za hostel, in sedaj ti ne dela bančna kartica, ti pa imaš v denarnici 2 dolarja; greš na svoje prvo popotovanje, daleč, na Novo Zelandijo in nazaj grede te pustijo v Turčiji zaradi vremenskih razmer … V naslednjih nekaj blogih bom pripovedovala njihove zgodbe. Zgodbe mojih prijateljev. Včasih bom vključila tudi kakšno zgodbo koga, ki ni zares moj prijatelj – bolj znanec, ampak rad potuje; in zares rada bi vključila tudi kakšno vašo zgodbo. Če želite utrinek, ki se vam je vtisnil v spomin, deliti z mano, z nami, mi lahko zapis o tem, kaj se je zgodilo, pošljete na moj email: petra.znoj@gmail.com; in z veseljem bom skupaj z vami zapisala vašo zgodbo.

Na potovanjih, v tujini, se nam dogajajo nenavadne stvari – včasih smešne, včasih žalostne, včasih poučne. Kot sem že zapisala v enem izmed prejšnjih blogov: vsak ima svoj spomin na nek kraj, vsak drugače doživi zgodbo nekega mesta. Zato bi rada zbrala čim več utrinkov, da iz kratkih zgodbic o mestih ali državah, sestavimo mozaik spominov iz celega sveta. Želim si, da mozaik sestavljajo zgodbe, ki bodo pretresle naš vsakdan, take, ki se nas bodo dotaknile – lahko s svojo veličino, lahko s humornostjo (da se bomo v pisarni, ko bomo v službi brali blog, od smeha valjali po tleh), lahko s prikazom drugačnih razmer, kot smo jih vajeni doma. Zgodbe, ki nas ne bodo pustile ravnodušnih in zgodbe, ki se nam bodo usedle v srce, ker vemo, da bi se take stvari lahko zgodile tudi nam. Saj vsi, ki radi potujemo, hodimo po podobnih poteh. “Great minds think alike.”