Petrin blog: Potovanje je vseživljenjsko učenje o življenju

Vedno sem in bom zagovarjala tezo, da so me potovanja naučila veliko več od katerekoli fakultete, srednje šole ali drugega izobraževanja. Učila sem se o življenju, učila sem se o drugih kulturah in si širila obzorja.

Zanimivo je, kako ljudje vedno mislimo, da imamo prav glede določenih stvari. Sama sem bila vedno taka, da drugim nisem priznavala pravice do drugačnega mnenja. Jaz sem vedela najbolje. In potem sem začela potovati in spoznavati ljudi iz drugih krajev in drugih kultur. Ki so na svet gledali povsem drugače.

“Kam se ti vedno tako mudi? Calma, calma” so govorili Portugalci.

“Biti produktiven in uspešen, je najbolj pomembna stvar v življenju,” sem nekoč slišala od neke nemške študentke.

“Življenje je sladko in v njem je treba uživati,” mi je na uho šepetal italijanski ljubimec.

Pogovor, ki mi bo za vedno ostal v spominu in ki je zatresel moje prepričanje, da imam v vsem prav, pa je bil pogovor z dekletom iz Bližnjega Vzhoda, ki se je ob mojem vprašanju o tem, kako lahko življenje preživi pod burko, zatirana od lastnega moža in družbe, le nasmejala in mi odgovorila: “Mi nismo zatirane. Poglej iz drugega zornega kota. Poglej ženske na zahodu. Ni to sramotno, da morate kazati cele prsi, da ugajate moškim? Se ne počutite kot cipe? Rekla bi, ne le, da vas nihče več ne spoštuje, niti same se ne spoštujete.”

Med potovanji se srečaš s tako različnimi pogledi na svet, da začneš samodejno širiti obzorja in sprejemati druge poglede na določeno situacijo. Začneš dvomiti o vsem, v kar verjameš in kar zagovarjaš.

In to je dobro, ker svet potrebuje več tolerantnosti. Svet potrebuje vprašanja o aktualnih družbenih temah, da ljudje ne zaspijo v sistemu in se ne podrejajo vsaki stvari kot ovce. Kajti brez razprave in vprašanj ni napredka v družbi. Šele, ko bomo problematizirali dogodke, stvari in odnose, bomo lahko o njih začeli razmišljati drugače.

Ljubim Slovenijo, vendar sem hkrati vedno bolj razočarana nad pasivnim spremljanjem dogajanja okoli nas. Včasih se zdi, da se družba ne premika, povečujejo se le razlike (tako v ekonomskem, socialnem smislu, kot tudi pri mnenjih o perečih temah).

Vendar, kot vedno trdim, treba je pustiti času čas. Mladi, ki naj bi bili gonilo družbe, v zadnjih letih ogromno potujemo, nabiramo izkušnje, širimo obzorja in razvijamo tolerantnost – morda pa bomo v letih, ki sledijo, končno pozabili na partizane in domobrance in začeli delati na prihodnosti Slovenije. Na prihodnosti naše čudovite države, v kateri moramo (tudi mladi) za to, da smo samostojni podjetniki (kajti nič drugega v zadnjem času ne pride v poštev), plačevati 350 EUR minimalnih stroškov na mesec.

Veste kam vse bi prišli s povratno letalsko karto za 350 EUR? Skoraj vsepovsod.