Japonska1 – Prvi stik z Japonsko in mešanica kontrastov Tokia

by Najci

Naša prva destinacija na potovanju okoli sveta je bila Japonska. Iz Brnika smo leteli preko Varšave, z 12-urnim nočnim letom do Tokia. To pomeni, da smo noč nekako na-pol sede prespali in zaradi časovne razlike pristali v Tokiu že ob pol sedmih zvečer, ko je bil zunaj ravno sočni zahod. Za uravnavanje časovne razlike je bilo to kar dobro, saj smo bili od poti utrujeni in dokler smo prišli do hotelske sobe, je postelja in spanje že prav pasalo. Dobro smo prespali že prvo noč, se zbudili ob 5h zjutraj, ko nas je zunaj presenetil že popoln dan in takoj smo odšli raziskovat bližnjo okolico.

Kakšen je bil naš prvi stik z Japonsko? Vse samo pozitivno od prvega trenutka naprej. In polno navdušenja, spoštovanja, pa tudi presenečenja in začudenja.

Vse je tako čisto. Že hotelska soba je čista, urejena, pa smo spali v bolj hostel hotelu. Imeli smo svojo kopalnico, kjer je bilo na voljo vse, šampon, gel za telo, balzam, celo osvežilec za kopalnico. WC pa je s temi japonskimi školjkami pravo navdušenje. Gumbi za čiščenje niso hec in res delujejo in imajo jih celo školjke na javnih straniščih 😊 Še celo dodatni gumb obstaja za »privacy«, da izniči neprijeten zvok ob opravljanju velike potrebe ali pa gumb za »dodatne dišave«, če bi se pojavile neprijetne vonjave. Noro res. In ko že govorim o straniščih, prav neverjetno, kako so tudi javna stranišča čista. In kako je vse urejeno in čisto na postajah, vlakih in metrojih. Tega ne doživiš v Evropi.

Začudila nas je popolnoma online brezosebna recepcija v hotelu. Saj avtomatske prijave in kod smo že vajeni, toda tukaj je prav pisalo »recepcija«, ampak v hotelu ni enega zaposlenega. V recepciji je samo elektronska tablica, preko katere vneseš svojo prijavno kodo in preko video klica pokličeš prijavno službo, pokažeš izpolnjeno prijavno formo ter opraviš online identifikacijo – v kamero pokažeš vse potne liste ter vsak potnik pokaže svoj obraz. Šele nato dobiš številko sobe in kodo za vstop v sobo. Zanimivo, res. Pred vhodom na hodnik, kjer so sobe, se morajo vsi sezuti in je dostop naprej je dovoljen samo brez čevljev. Ja, vse je res čisto.

Ljudje so neverjetno prijazni. Saj smo doma brali o japonski kulturi, toda šele, ko to doživiš sam, začutiš tisti pravi občutek spoštovanja. Res je vsi klanjajo – ko prideš, ko te pozdravijo in ko odhajaš, ko se ti zahvalijo. Celo sprevodnik na vlaku je pokloni celemu vagonu, ko ga zapusti in preden zapre vrata. Tokio je res metropola kontrastov, kjer se tisočletna tradicija na eni strani in moderna digitalizacija na drugi prelivata ena čez drugo.

Hotel smo izbrali v Asakusi, ki je enostavno dostopna z letališča ter pokrita z metroji v vse smeri. Že tu se lepo zlivata tradicionalna kultura z modernim svetom. Najprej smo obiskali najstarejši tokijski tempelj Senso-ji in zraven njega še Asakusa tempelj. Mesto, kjer začutiš globoko spoštovanje in notranji mir, sploh ko ob templju srečaš tudi ženina in nevesto, ki se v tradicionalnih japonskih oblačilih pripravljata na poroko.

In samo na drugi strani reke moderni Tokijo z visokimi stolpnicami in najvišjim stolpom Tokyo Skytree, ki sega kar 634m visoko. Vse je dostopno peš, lep jutranji sprehod. Našli smo tudi nekaj luštnih razgledov, ki so brezplačni – recimo z vrha Asakusa Culture Tourist information centra (z dvigalom se povzpnite na 8.nadstropje, kjer je kavarna z razgledno teraso) ali pa čisto blizu stolpa Tokyo Skytree najdite Sky Lobby, kompleks restavracij v 30.nadstropju, kjer je razgled na stolp in cel Tokijo res vau (že samo dvigalo je doživetje, saj je odprto oz.stekleno).

V kompleksu Tokyo Skytree je pravi nakupovalni center z veliko izbire restavracij. Tako smo izbrali naš prvi suši tekoči trak, Kaiten Sushi Toriton, ki je res odličen, pa tudi zelo popularen. Tu smo se prvič srečali tudi s čakalno vrsto za v restavracijo. Kot na upravni enoti smo dobili listek s številko 11. Da smo prišli na vrsto, smo čakali skoraj eno uro. Za nami pa so bili že ljudje tudi s številkami preko 50. Tudi to je del doživetja v Tokiju. Hrana pa odlična, krožnik sušija med 1€-2,5€, tako da se vsi štirje odlično najedli za 24€.

Zvečer smo se z metrojem zapeljali do postaje Akihabara, saj smo želeli doživeti tisti bleščeči se Tokijo, ki je v večernih lučkah čisto drugačen. Na ulicah hostese oblečene v Animo like vseh možnih barv vabijo na pijačo, trgovine z bleščečimi Animo napisi in slikami vabijo v nakup, video-igralnice z glasnimi elektronskimi zvoki in avtomati na tisoč in en način pa so polno zasedene. Vstopili smo v kar nekaj in resnično med igralci skorajda ne najdeš ženske. Sami moški, Japonci, ne turisti, ki so popolnoma izgubljeni v ekranih. Večina jih je še v oblekah in srajcah, direktno iz službe. Verjetno za sprostitev, preden se zaprejo v svojo kapsulo za spanje. Pravim kaspula, saj je značilno, da so sobe na japonskem minimalne, včasih samo z eno posteljo in ne kaj več. Zunaj pa svetlobni učinki na sveh stavbah, ogromni živi reklamni panoji, barve povsod, odštekani modni dodatki pri mladih in na tisoče ljudi na prehodih za pešce. Res čar metropole – način življenja, ki je nam v Sloveniji popolnoma tuj.

Drugi dan smo najprej obiskali Tokyo Metropolitan Govermental Building, od koder je s 45. nadstropja eden najlepših razgledov na Tokijo, pa tudi ta brezplačen. Vse je res neverjetno urejeno, razgled je čudovit. V avli pa imajo klavir, kjer obiskovalci lahko sami zaigrajo kakšno pesem. Na razgledu smo ostali vsaj kakšne pol ure in ves čas je bila dolga vrsta za igranje klavirja. Veliko japoncev pride na vrh tudi le-zato, da zaigra pred publiko, prav neverjetno. In večina nastopov je res odličnih.

Nato smo se sprehodili skozi prelep Meiji park, ki je že pravi gozd sredi Tokija. V parku je šintoistično svetišče Meiji Jingu, kjer smo prebirali pozitivne misli popotnikov na tablicah, napisali tudi svoje, spet videli ženina in nevesto v tradicionalnih oblačih, krst novorojenčka in še sami potresli škatlo z lesenimi palčkami in si izbrali svojo misel dneva.

Le 20 minut hoje stran pa se že začne najbolj moderni in živahni del Tokija Shibuya City, ki velja za center mode in nočnega življenja. Same stolpnice, trgovine v 10-nadstropjih, restavracije, poslovne stavbe in na tisoče ljudi, ki urejeno hodijo po ulicah. Tu je tudi največji prehod za pešce na svetu, ki ga naenkrat prečka prava množica ljudi. Tu smo se resnično prijeli za roke, da se ne bi v množici izgubili. Na vrhu stavb so povsod živobarvni reklamni panoji in reklame v živo. Našli smo tudi 3D pando, ki prijazno pozira z vrha stavbe Yamashita Honki Udon na Shibuya Center Street. In če so vam zanimivi tile 3D učinki, smo jih našli še nekaj. Shibuya postajo obkrožajo stolpnice, ji imajo na vrhu kar 8 ogromnih ekranov, kjer sicer večino časa vrtijo reklame, vsake toliko pa zavrtijo tudi 3D klipe zabavnih psičkov (baje so tudi ti neki Anime junaki, mi jih nismo poznali). Najboljši razgled na te 3D reklame pa tudi na cel Shibuya crossing je iz stavbe Shibuya Hikarie, če se povzpnete na 11. nadstropje, kjer je nekakšen Theater (tudi ta razgled je brezplačen, vendar mislim, da veliko ljudi tega mesta ne najde, saj smo bili tu skorajda edini).

Našli smo še en odličen suši tekoči trak Uobei genki sushi – Uobei Shibuya Dougenzakapo po prav smešno nizki ceni za center Tokija. Vsak suši krožnik je bil med 150-180 jenov, kar je okoli 1€, tako da smo se vsi štirje najedli za samo 20€.