Petrin blog: prebrala bom celo knjigo!
Sem Petra Znoj, diplomirana novinarka in takrat, ko ne raziskujem za medije, raziskujem nove kraje. Potovanja so od nekdaj del mojega življenja in ena mojih največjih ljubezni. Naučila so me, da je v življenju vedno najboljše početi tisto, v čemer uživaš.
Poletje je mimo in moja navada, da potujem enkrat poleti in enkrat pozimi, mi je začela presedati. Ko sem nazadnje izpolnjevala listek za Loto, sem si z vsem srcem želela, da zadanem in se lahko vsake tri mesece odpravim na potovanje. Za to, da ne potujem tako pogosto, kot bi si želela, imam tri izgovore.
1. Denar: denarja ni nikoli dovolj. Treba je plačati položnice, hrano, telefon. A vendar, zadnje čase je na internetu vedno več blogov o tem, kako lahko potovanje postane tvoj zaslužek, kako se ljudje celo leto brez denarja potikajo po svetu. Dobra stran je to, da so letalske karte postale skoraj cenejše od tistih za vlak; do Londona prideš za 20 EUR in v New York za 300. Couchsurfing je pripomogel k temu, da je prebivanje nekje zastonj, kar pomeni, da potrebuješ le denar za hrano (in vstopnine). Veliko spletnih strani namesto nas išče error fare, zelo poceni letalske karte in pakete; in vse, kar moramo narediti je, da se odločimo in kupimo karto. Večkrat samo odprem spletne strani in brskam, kam bi lahko šla. No pa sem ovrgla prvi izgovor.
2. Čas: Denar ni težava – težava so službe, v katerih ne dobimo dovolj dopusta, da bi lahko potovali vsak mesec. Petra, si rečem. Lahko delaš celo življenje in vedno dopust uporabiš kot izgovor. Prav tej neskončno ponavljajoči se rutini, služba dom, služba, dom bi rada ubežala. Sicer pa, bom pa našla službo, ki mi bo to omogočala.
3. Ljudje, ki jih pustim za sabo: Navezanost. Pogrešaš družino, prijatelje, fanta. Vsi ne morejo potovati s tabo. Ampak, kaj pa je en teden v primerjavi z ostalimi petimi ali šestimi, ki jih preživiš doma? Pa še rek obstaja: “Manj kot se vidimo, rajši se imamo.”

URESNIČENA PRAVLJICA
No, mogoče pa bom vseeno odprla spletno stran in kupila karto še pred januarjem. In tako sedim na kavču v teh meglenih in oblačnih oktobrskih dneh in brskam po internetu. Kam bi šla? Mehika, Tanzanija, Fidži, Indonezija, Malezija. Moj bucket list je tako dolg, da ne vem, če mi bo vse uspelo v tem življenju.
“The world is a book, and those who do not travel read only a page,” je rekel že Sveti Avguštin. Zakaj ne bi prebrala cele knjige? Zakaj ne bi plavala z mantami v Indoneziji, plezala na vulkane v Italiji, se sončila v čudoviti Afriki, gledala na svet z vrha Empire State Buildinga, občudovala ogromne piramide v Egiptu in raziskovala starodavne Petre v Jordaniji? Kupiti ali sposoditi si knjigo in prebrati eno samo stran, je greh. Predvsem zato, ker jo potem sodiš zgolj po tej eni strani. Kaj če si jo odprl na napačni strani in prebral žalostni del, medtem ko je njen konec srečen? Kaj če si začel na sredini in ti ni popolnoma nič jasno? Ne, jaz želim prebrati celo knjigo, jo razumeti in se prebiti do srečnega konca. Tudi če me vmes čaka kakšno žalostno ali strašno poglavje.
Na Lotu lahko samo ZADENES. Zadanes si lahko nalogo ali cilj. Novinarka bi to pac morala vedeti.
Se strinjam z vami in priznam napako. Včasih tudi nam, novinarjem, kakšna slovnična napaka uide skozi prste. Upam, da vam taka stvar ni zagrenila branja, je pa lep opomnik zame, da moram blog prebrati še enkrat več, preden ga oddam.
Navadnim smrtnikom, ki nismo slavisti je bilo ze v prvo jasno:)
O super si napisala, kot da bi sebe brala ?. Važno je bistvo in ne pikice in vejice … jst sem vse razumela in čutim tole željo po potovanju s teboj, ker sama imam tudi že cel seznam o tem, kaj želim v življenju še videti in se rudi sprašujem če mi bo uspelo ?. Je pa vsako potovanje nekaj povsem novega, kjer nikoli ne veš natančno kako se bo odvilo, ko pa prideš domov si poln vtisov in kar lažje greš skozi življenje.
“Kdor potuje, slabo ne misli ?”