Damjan Truden: »Življenje je prekratko, da ne bi potovali!«

Damjan Truden je diplomirani geograf in magistrski študent Turizma ter vodja enega izmed ljubljanskih hostlov, ki pa se najraje opredeli kot popotnik. Njegova »odvisnost od potovanj« se je začela z nakupom prvih letalskih kart, ko se sploh še ni dobro zavedal, v kaj točno se spušča in se je za dva meseca odpravil na drug konec sveta. »Še danes se rad pošalim, da preklinjam dan, ko se je to zgodilo, saj sem ravno zaradi tega zapadel v nekakšno odvisnost, iz katere se enostavno ne da izvleči – predvsem pa se to pozna na bančnem računu.  Ampak če bi se še enkrat odločil, bi vse storil enako – vedno in znova,« z nasmehom začetke potovanj opisuje Damjan.

Njegov potovalni moto se glasi: ˝We travel not to escape life, but for life not to escape us.˝ (»Ne potujemo zato, da bi pobegnili pred življenjem, ampak zato, da nam življenje ne bi pobegnilo.«) Potovanja so tako postala del njegovega življenja in letališča njegov drugi dom.

Damjan pravi, da ti vsako potovanje prinese kakšno novo spoznanje – ali o sebi ali pa o drugih. Če potuješ z večimi osebami, potem se definitivno naučiš prilagajanja oziroma sprejemanja kompromisov. Če potuješ sam, pa se naučiš biti sam s sabo, zapustiš cono udobja, preizkušaš svoje meje, vzdržljivost, pogum, razvijaš svojo samozavest in organizacijske sposobnosti. »Tisto, kar največ šteje, pa so definitivno ljudje, ki jih spoznaš na poti in kraji, ki jih obiščeš. Definitivno pa se naučiš še bolj sprejemati različne ljudi, ne glede na spol, raso, verska prepričanja, družbeni status, politično prepričanje, spolno usmerjenost,… Najbolj sem hvaležen za vse ljudi, ki sem jih spoznal na poti in s katerimi sem še vedno v stiku – le kaj je lepšega, če imaš prijatelje po celem svetu in kraje, ki jim lahko rečeš drugi dom? Hkrati pa prideš da spoznanja, da živimo na res majhnem, a izjemnem planetu. No, poleg tega naj pripomnim še, da kljub temu, da nas je samo dva milijona, skoraj ni bilo destinacije, kjer ne bi srečal vsaj enega Slovenca,« opisuje svoja potovanja Damjan.

Za nekatere potovanja prestavljajo oddih in počitek, on pa pravi, da se navadno vrne še bolj utrujen kot ob samem odhodu. Vsako njegovo potovanje je drugačno od predhodnega – nekatera so skrbno planirana več mesecev vnaprej, spet druga ne – vse je odvisno od destinacije. Vsem pa je skupno to, da si želi na izbrani destinaciji videti vse oziroma največ, kar v razpoložljivem času uspe. »Potovanja so moj način življenja in naj se mogoče sliši malo klišejsko, ampak si enostavno ne znam več predstavljati življenja brez potovanj. Ne morem si več predstavljati, da ne bi vsaj enkrat na leto nekam odpotoval, spoznal še nekaj neznanega, odkril še nekaj neodkritega in naredil vsaj nekaj tisoč fotografij. Vsako novo potovanje ti da edinstveno izkušnjo, ki je težko primerljiva s čim drugim in ravno to je tisto, kar po mojem mnenju dela potovanja tako vabljiva,« pravi Damjan.

Do sedaj je obiskal že velik del Evrope – Hrvaško, Italijo, Avstrijo, Madžarsko, Slovaško, Nemčijo, Irsko, Finsko, Estonijo, Latvijo, Bosno in Hercegovino, Srbijo, Romunijo in Grčijo.  Poleg evropskih držav ga je pot vodila tudi na Novo Zelandijo, Fidži, Avstralijo, Tajvan, Japonsko in dvakrat v Kanado. Večkrat je obiskal ZDA, kjer je dve poletni sezoni delal v nacionalnem parku Yellowstone, hkrati pa mu je uspelo prepotovati državo: poleg okolice Yellowstona tudi velik del vzhodne in zahodne obale, Florido in Havaje.

Trenutno se mudi na Škotskem, poleg tega pa si želi jeseni obiskati še Islandijo.

O prihodnosti pravi Damjan takole: »Trenutno je moja največja želja obiskati vseh sedem kontinentov sveta – glede na moja dosedanja potovanja, bo torej moje naslednje večje potovanje verjetno v Afriko ali Južno Ameriko, medtem ko si puščam Antarktiko nekje za bližnjo prihodnost. Kar se pa tiče življenjskih načrtov, si pa želim uspešno zaključiti študij turizma v roku dveh let, si v Sloveniji nabrati čimveč delovnih izkušenj na področju turizma in poskusiti zaživeti na drugem koncu sveta – želim se namreč preseliti v Avstralijo ali na Novo Zelandijo, ki sta poleg Slovenije, zame najlepši del sveta.«

Trenutno končuje študij turizma in dela v hostlu CUBE central rooms for 2, ki so ga popolnoma prenovljenega odprli letos februarja. Zanimivo je, kot pravi Damjan, da je ideja hostla drugačna od ostalih – omogoča namreč self check-in – to pomeni, da gostje, ob predhodno poslanih dokumentih, prejmejo kodo, ki jim odpira vrata sobe in tako njihov prihod ni vezan na delovni čas recepcije, ampak lahko pridejo in odidejo, kadar sami želijo.

Damjan pravi, da bi absolutno morali ljudje potovati: »Svet je prelep in življenje prekratko, da ne bi potovali! Za odkrivanje lepot sveta pa ni potrebno prepotovati pol planeta, ampak je veliko lepega že v naši državi. Že eno samo enodnevno ˝potovanje˝ po naši državi ti prinese neko novo izkušnjo. Kdor pa redno potuje po svetu, pa nekako podredi svoj način življenja temu oziroma si postavi neke drugačne prioritete v življenju! Tudi sam se jih in ob tem neizmerno uživam! Zdi se mi pomembno, da ti potovanja omogočijo vpogled v nek drugačen, neznan, nov svet. Ko imaš priložnost to izkusiti, vidiš, da je tvoj pogled na svet, tvoj način razmišljanja le eden izmed mnogih, hkrati pa nič boljši in nič slabši kot od nekoga na drugem koncu planeta. Tistim, ki niso nikoli potovali dlje kot iz svoje vasi ali mesta in tistim, ki jih tuje kulture, drugačen način življenja, z dodatnim vplivom medijev, strašijo, potovanja omogočijo vpogled v svet drugačnih ljudi, ki res ni podoben našemu domačemu okolju, ampak ni z njim nič narobe! Tudi sam vedno poudarjam, da potovanja rušijo predsodke in gradijo strpnost! Torej, kam gremo?«

DAMJANOVA ZGODBA

Ena izmed izkušenj, ki mi je najbolj ostala v spominu, je zagotovo skorajšnja nesreča s turistično ladijco sredi novozelandskih fjordov. Mirno in prijetno plutje med čudovitimi fjordi je skoraj pokvarila ladja novozelandske vojske, ki je plula s preveliko hitrostjo in povzročila valove, ki so nas med obračanjem naše ladijce zadeli ob bok in nas skoraj prevrnili. Na koncu se je k sreči vse dobro izšlo, le nekaj ljudi je bilo lažje poškodovanih. Težko bom pozabil tudi otoke Fidžija, kjer sva s takratno sopotnico zelo drago plačala najine nočitve – gledala sva samo fotografije otokov in izbrala najlepšega po najinem mnenju, nisva pa pregledala cen nastanitev. Na koncu sva plačala veliko preveč, kot je bilo planirano, saj otoka tudi nisva mogla več zapustiti, saj tja vozi samo ena ladja dnevno. Pozabiti pa ne morem tudi tega, kako smo potovali po ZDA v času, ko je vlada zaprla vse nacionalne parke in nam skoraj pokvarila potovanje – mi pa smo bili odločeni, da bomo naredili vse, da si del parkov tudi ogledamo. Primorani smo bili kršiti zakone in nekako nam je uspelo videti vse tisto, kar drugim v času zaprtja ni. V prav posebnem spominu pa mi je ostalo tudi rokovanje in fotografiranje z oskarjem nagrajeno hollywoodsko zvezdnico Hilary Swank. Bila je namreč na obisku nacionalnega parka Yellowstone ravno v času, ko sem delal tam, in nekako nam jo je uspelo izslediti. Dejstvo pa je, da ti vsako novo potovanje prinese tudi malo morje zanimivih prigod.