Petrin blog: Kdor potuje, slabo ne misli
Sem Petra Znoj, diplomirana novinarka in takrat, ko ne raziskujem za medije, raziskujem nove kraje. Potovanja so od nekdaj del mojega življenja in ena mojih največjih ljubezni. Naučila so me, da je v življenju vedno najboljše početi tisto, v čemer uživaš.
Ko sem prebrala komentar Chice pod svojim blogom Prebrala bom celo knjigo, sem po dolgem času spet naletela na citat: “Kdor potuje, slabo ne misli.” Ker je to eden mojih najljubših citatov (hvala Chica, ker si me spomnila nanj), sem se odločila, da malo pobrskam in z žalostjo sem ugotovila, da slovenskih citatov o potovanju ni – ali pa sem vsaj jaz tako nesposobna, da jih ne najdem.
Zato se bom pač osredotočila na tega, ki verjetno ni slovenski (če je, naj me prosim kdo popravi), je pa res eden mojih najljubših, ker se z njim popolnoma strinjam. Ko potuješ, si širiš obzorja. Kot sem že opisala v prejšnjih blogih, naletiš na nove situacije, ki te prisilijo, da premakneš svoje meje in včasih celo spremeniš svoje mišljenje. Ljudje, ki potujejo, imajo v večini odprt um, ki je vedno pripravljen na drugačno mnenje, drugačno situacijo.
Prijatelj mi je nekoč rekel: “Jaz nisem preveč za potovanja. Če me zanima, kako je tam, pač preberem knjigo.” Po mojem mnenju knjiga ni dovolj. S knjigo osvojiš perspektivo nekoga drugega, ki to državo/mesto/pokrajino vidi popolnoma drugače kot ti. Če prebereš knjigo, torej ne začutiš in ne spoznaš nove države, ampak doživiš čustva in videnja druge osebe.
Vsak človek po svoje gleda na ta svet. Vsak od vas, ki bo prebral ta blog, ga bo prebral na drugačen način in se ga bo dotaknilo nekaj drugega (ali pa sploh nič – seveda dopuščam tudi to možnost). Vsaka situacija, v kateri se v življenju znajdemo, je taka, ker nanjo gledamo s svojimi očmi, s svojimi izkušnjami in vedenju o svetu. Dolgo časa sem potrebovala, da sem nehala razmišljati, kako lahko nekdo počne kaj takega, kar se je meni zdelo nesprejemljivo ali celo nedopustno – obremenjevala sem se s tujimi mislimi, tako v službi, kot v odnosih. Dokler nisem spoznala, da nihče sveta ne vidi tako kot jaz. Nikomur skok v vodo na vroč poletni dan ne predstavlja enake stvari kot meni; če jaz vsakič rečem “Hvala” in “Prosim” ni nujno, da me človek ne spoštuje, če tega ne govori; če se nekomu moje pisanje zdi trapasto, to ni zato, ker dejansko ne bi znala pisati, ampak mu lahko ne odgovarja moj slog; in končno: če si nekdo ne želi potovati, zato ni nič manj od mene.
Ne morem reči, da so ljudje, ki potujejo boljši (v smislu, da imajo manj slabih namenov ali misli). Bom pa si upala trditi, da si, ljudje, ki potujemo, definitivno širimo obzorja vsak dan in si potem s temi izkušnjami pomagamo, ko se vrnejo domov. Kot sem že zapisala: Potovanje je zame vseživljenjsko učenje o življenju.
Menim, da bi bil svet prijaznejši in ljudje bolj tolerantni do drugih, če bi vsi potovali. Ko vidiš otroka, ki se pri šestih letih brez nog plazi pod tvojo mizo in te prosi za denar, se nekateri tvoji pogledi na svet močno spremenijo. Ampak zopet, to je moj pogled. Pogled, ki se meni zdi pravilen in za vsakega, ki misli drugače, bi se lahko vprašala: “Kako ne vidi tega? Kako lahko razmišlja povsem napačno?” Pa ni res. Nihče ne razmišlja napačno. Vsak verjame v svoj prav, saj vsak slika svoj svet, ki je sestavljen iz njegovih spoznanj, slik, morale in vzorcev.
In tako bom jaz potovala, nekdo bo raje hodil v službo in na dopust enkrat letno na hrvaško obalo, moj prijatelj pa bo bral knjige. In točno ta raznolikost naredi naš svet tako zelo pisan.
