Petrin blog: Nepredvidljive okoliščine ustvarijo najlepše spomine

“Če bi lahko še enkrat odživel svoje življenje, bi se potrudil narediti več napak. Veliko bolj bi se sprostil. Bil bi veliko bolj igriv, kot sem bil v tem življenju. Zdaj se spomnim zelo malo stvari, ki bi jih bilo potrebno jemati resno. Veliko več bi potoval. Preplezal bi več gora in se okopal v več rekah. Pojedel bi več sladoleda in manj špinače. Imel bi nekaj dejanskih težav in mnogo manj namišljenih težav.” Don Herold

Moja mami me je učila, da ti nikoli v življenju ne sme biti žal, da nečesa nisi naredil. Da moram življenje vedno živeti tako, da izkoristim vsako minuto in poskusim vse nove stvari. Še en citat mi tu pride na misel; in sicer: “Stvari, ki si jih vedno hotel, ležijo na drugi strani strahu.”

Strah je najbolj pogost dejavnik, ki nas ovira pri doseganju naših ciljev. Kolikokrat niste splezali na goro in uživali v razgledu, ker vas je strah višine? Kolikokrat niste plavali v morju, ker vas je strah drugih bitij, ki plavajo tam? Kolikokrat niste kupili letalske vozovnice in se odpravili na počitnice, ker vas je strah, da bi šli sami?

Dolgo časa nisem počela stvari, ker me je bilo strah. Potem pa sem morala sama na letalo – in ja, jaz se (kljub temu, da sem se z letalom peljala že več kot tridesetkrat) zares hudo bojim letenja. S fantom sva se odločila, da se vpiševa na študij na Portugalsko, v Coimbro, in bila oba tja tudi sprejeta. Potem pa sva šla narazen. In jaz sem pol leta živela v zanosu, ki ga imamo vsi, ko zaključimo dolgo zvezo: “Ne potrebujem fanta! Vse lahko naredim sama!” In to je trajalo, dokler nisem z vso prtljago stala na letališču in v roki držala letalsko karto. Takrat me je prešinilo: “Prvič grem sama na avion. Sama grem v državo, kjer še nikoli nisem bila, nekam, kjer nikogar ne poznam in ne govorim njihovega jezika.” Malo je manjkalo, pa bi se obrnila in se vrnila v Ljubljano. Ampak zahvaljujoč svojemu egu, ki mi nikoli ne bi dopustil, da se vrnem kot poraženka, sem se vkrcala na letalo. Tri ure sem umirala od strahu, ampak sem preživela. V Lizboni sem se izgubila, ampak sem nekako našla pravi avtobus za Coimbro. Tam sem se na avtobusni postaji usedla v taksi in mu povedala naslov. Pojma nisem imela, kam me pelje. Ko sem končno prispela, gospoda, ki je dajal stanovanja v najem, seveda ni bilo doma. Sem imela njegovo telefonsko številko? Seveda ne! Neumnica! Sedela sem na stopnicah in začelo se je večeriti, mene pa je zeblo. Postajalo me je strah. Takrat je skozi vrata prišel sosed. Povedala sem mu svojo zgodbo in hotel mi je pomagati, vendar so mu v stanovanju odklopili elektriko in je imel prazen telefon, zato mojega najemodajalca ni mogel poklicati. Je pa bil na poti v bar, da napolni telefon in povabil me je zraven. Odločila sem se, da ga počakam tam na stopnicah, ker sem se bala, da bi vmes prišel moj najemodajalec in bi se zgrešila. Temnilo se je, jaz pa sem imela pogovore sama s sabo: “Zakaj se spuščaš v take stvari? Ti je bilo tega treba?” Strah se je pogovarjal z menoj. Nato sem se spomnila, da v Coimbri študira še ena znanka. Poklicala sem jo in na srečo se je oglasila. Povedala mi je, da je doma na drugi strani mesta. Trije avtobusi, jaz pa s tremi kovčki.

Vrnil se je sosed. Mojega najemodajalca ni dobil na telefon. Mi je pa predlagal, da me pelje k Nini. In tako sem se v belem kombiju (!) peljala skozi gozd na drugo stran mesta. Še dobro, da nisem popustila strahu in sem se usedla v kombi. Tam me je pričakala Nina. Kasneje se je vse uredilo.

Od takrat se večkrat spomnim nase, kako sedim na kamnitih stopnicah, zunaj se temni, mene pa zebe. In vedno si rečem, vse se bo uredilo. Če se ne bi kljub strahu vkrcala na avion, če bi se vrnila domov, ko nisem mogla v lastno sobo, ko sem končno prišla do Coimbre, če bi me prevzel strah, ne bi nikoli doživela vsega, kar se mi je zgodilo na Portugalskem. Nikoli ne bi videla, kako je živeti na svojem, kako je preživeti v mestu, kjer ne poznaš nikogar, kako je ob šestih zjutraj sedeti na vlaku in se voziti na obalo, kako lepo zveni fado in še in še. Zamudila bi eno najboljših let v svojem življenju.

Zato – ne bojte se, kajti nepredvidljive okoliščine ustvarijo najlepše spomine.